OTROKU TREBA PUSTITI DA JE TAK KOT JE
Imeti trmastega otroka je včasih res naporno. Po drugi strani pa je lepo imeti malce neposlušnega in nagajivega otroka.
Hlače so lahko raztrgane, majica umazana, lasje neurejeni, vendar pa mora močan duh ostati nedotaknjen. To je kratko sporočilo, ki ga pošilja novinarka Independenta, Loure Knight, mati otroka z močno voljo.
Oliver je tip dečka, ki ne dovoljuje, da bi mu skrajšali lase in to svoji ambiciozni materi jasno da tudi vedeti.
“Ne pustim, da me ostrižejo. Nikoli. Mami, odgovor je nikoli.” S temi besedami ni hotel ugoditi maminim prošnjam, da bi si postrigel lase.
Oliver je star samo šest let in je drugi Lourenin otrok. Za razliko od prvega se ne zadržuje odraslim ali vrstnikom v obraz povedati celo tistega, kar drugi ne želijo slišati. Enostavno je neposreden, brez dlake na jeziku in trmast. Od najzgodnejše mladosti je ta deček dal jasno vedeti, kaj si želi in kaj zanj ni sprejemljivo. Od hlač, ki ne pašejo k majici, do načina, kako ga starši spravljajo v posteljo.
“On je otrok, ki ima visoke standarde. Če mu nekaj ne ustreza, bo to dal jasno vedeti,” piše njegova mati. Oliver ni ne težek ne težaven. Biti v njegovi družbi je res lepo, ker je ustrežljiv in nežen. Opazi stvari, ki jih drugi ne. Všeč so mu vse nianse barv listja, ki odpada z dreves. Je ustvarjalen in bister. Ko pa se z nečim ne strinja, je trmast kot osel. “On noče ubogati, ker se to od njega zahteva. Posluša samo takrat, ko je njemu tisto, kar od njega zahtevamo, smiselno. Včasih je res izziv biti njegov starš,” Louren opisuje Oliverja.
Mali trmoglavci zrastejo v prave liderje
Imeti trmastega otroka je včasih res naporno. Po drugi strani pa je lepo imeti malce neposlušnega in nagajivega otroka. Otroci. ki kljubujejo avtoriteti in ne sprejemajo ukazov brez dobrih argumentov, so namreč res inteligentni in sposobni razmišljati izven okvirjev. To so odlike uspešnih ljudi in garancija osebnega napredovanja v življenju.
Laura Markam je psihologinja na kolumbijski univerzi. Trdi, da ti mali najtrši orehi zrastejo v močne posameznike in prave liderje. Taki otroci so odpornejši na medgeneracijsko konkurenco in tisto, kar želijo, praviloma dosežejo. To so otroci, ki se sami želijo učiti in obvladati veščine ter se ne opirajo na pomoč drugih. Tako stališče se pozneje prelije tudi na medčloveške odnose. To so majhne osebe, ki jih ni lahko impresionirati, glede na to, da sami izbirajo, kdo bo v njihovem življenju pomemben in kdo nanje ne bo pustil nobenega vtisa.
Poslušnost ni vedno zaželena lastnost
Najekstremnejši primer poslušnosti izhaja in druge svetovne vojne, ko so Nemci brezpogojno sledili svojemu vodji, ki je nekoč izjavil: “Mi želimo poslušne ljudi, zato moramo poslušnost vaditi.”
Psihologinja Alice Miller, ki je proučevala psihološke profile vodij tretjega rajha, pojasnjuje, da so vsi morali v otroštvu biti zelo poslušni. Poslušnost je od vedno v njihovih družinah veljala za vrlino. Tisto, kar je sledilo,je imelo katastrofalne posledice za cel svet. Poslušno ljudstvo je brezpogojno sledilo svojemu vodji, propadel je kolektivni moralni kodeks in milijoni življenj so izginili v vrtincu uničujoče vojne vihre. Vprašanje o moralnosti na eni in poslušnosti na drugi strani je zelo pomembno. Seveda morajo otroci biti poslušni, ko se znajdejo v nevarnih situacijah.
Morajo poslušati starše, ko prečkajo cesto. Morajo poslušati, ko se jim pove, da ne smejo jemati ostrega noža iz kuhinje. Morajo bit previdni, ko kurimo. Vsakdanjih primerov je ogromno.
Vendar pa mora biti poslušnost rezultat zaupanja, ne pa zlomljene volje! Če želimo, da so naši otroci poslušni, ker nam verjamejo, da delamo v njihovem najboljšem interesu, da poslušajo, ker poznamo njihovo srce in oni naše, potem je treba poganjanje strahu v kosti in kaznovanje za vedno izločiti iz domače vzgoje.
Mi si želimo, da bi otroci zrasli v zdrave posameznike, ki se lahko samostojno pravilno odločajo. Zato zanemarite majhne stvari. Lasje so lahko razmršeni, hlače raztrgane i majica umazana, vendar pa mora zdrav duh ostati nedotaknjen!
Lauren Knight
vir: zastarse.si