Navigation Menu+

Hiperaktivni otroci ne obstajajo – izraz si je izmislila farmacija za svoje milijardne profite

Objavljeno 8 oktobra 2015 v Uncategorized | 0 komentarjev

7. oktober 2015

Iskreno – vedno bolj mi preseda, ko poslušam vedno več staršev, da je njihov otrok “malo hiperaktiven”. Hiperaktivni otroci namreč v bistvu sploh ne obstajajo, obstajajo pa (pretirano) živahni. Predvsem pa obstajajo razvajeni otroci, katerih staršem je vzgoja povsem ušla iz rok in potem pač obtožijo “hiperaktivnost”…..

Pa če bi se zgodba ustavila pri teh nakladanjih “moj otrok je malo hiperaktiven”, bi še šlo, a tragedije se začnejo v nadaljevanju, ko tej starši mrtvo hladno sprejmejo, nekateri celo zahtevajo, da se njih otroka “zdravi” z zdravili.

S kemijo. Nisem prepričan, da bom kdaj razumel, koliko čistih mora imeti nekdo v glavi, da svojega otroka namensko uničuje z “zdravili” Ritalin in podobnimi samo zato, da bo on imel “malo miru”.

Trdim – hiperaktivni otroci ne obstajajo. Obstajajo pa živahni otroci. In “pretirano” živahni. In kaj je narobe, če je otrok živahen ? Pa nič. Le srečni bi morali biti, da bi bilo čimveč takšnih.

Ker živahen otrok pomeni zdrav otrok, zdrav otrok pomeni radoveden otrok, radoveden otrok pomeni bister otrok, bister otrok pa zna misliti, sklepati, ločiti zrnje od plevela, zna opazovati, zna odločati, zna poskrbeti zase. In da, ne uklanja se družbenemu kalupu črednega nagona. Ne kot otrok, ne kot odrasel. Razen če ga starši uničijo.

“Hiperaktiven otrok” je izmišljen izraz za milijardne profite farmacevtov, ki tako ustvarjajo otroke narkomane

Se še spomniš izraza “permesivna vzgoja” ? Izumili so ga angleži in šele ko so popolnima uničili dve generaciji otrok, so javno priznali, da so si ga enostavno izmislili in se javno opravičili svetu, za to svojo napako. A to napako, od katere so imeli največ milijardnih koristi trgovci in farmacija, bo svet plačeval še kakšno 10letje…..

Praktično ista zgodba se je zgodila tudi s “hiperaktivnimi otroci”. Kratica za to vrsto “bolezni”, znano kot ADHD, in “bolezen” samo si je izmislil ameriški pshiater Leon Eisenberg.

Ker je oznaka nosila klasifikacijo bolezni je zadevo kakopak pograbil farmacevtski lobij, sicer reden sponzor Eisenberga in izdelal “zdravilo”. Po 10letjih uničevanj milijonov otrok s temi zdravili, pa je leta 2009 Eisenberg umrl. In na smrtni postelji priznal….

Eisenberg je priznal, da je njegova ADHD povsem izmišljena bolezen. In je odšel. Ostalo pa je na milijone otrok, katere so ta “zdravila” dobesedno uničila in jih spravila v narkomansko odvisnost. Mirni, do amena zadeti otroci, srečni starši, žepi farmacevtov pa napolnjeni z milijardami. Kaj češ lepšega…..

Nekateri znanstveniki so sicer že leta prej opozarjali, da “hiperaktivnost otrok” ni bolezen in da se ne sme zdraviti s farmacevtsko kemijo, a so bili v glavnem preslišani. Šele Eisenbergovo priznanje je sprožilo intenzivnejše osveščanje, čemur farmacija seveda še vedno nasprotuje. A huje kot farmacija so le še starši, ki svoje otrok zavestno pitajo s temi narkotiki, namesto da bi opravljali odgovorno svojo starševsko dolžnost.

Pretirana živahnost (“hiperaktivnost”) ni motnja, še manj bolezen….

Je zgolj različnost temperamenta. Res je, (pretirano) živahni otroci znajo biti nepredvidljivi v obnašanju, kar lahko včasih spravlja v neroden položaj starše, a zaradi tega otroci niso bolni.

Lahko imajo nestabilno pozornost, impulzivnost, tudi raztresenost, ampak , a obstaja človek, ki tega vsaj občasno nima ?

Srečo sem imel, da sem odraščal v nekem drugem času, ker če bi takrat poznali ADHD sindrom, bi mi ga brez dvoma prilepili. In mogoče tudi zdravila. “Nemogoč otrok” in “nima niti sekunde mira” so bile fraze stalnice mojega otroštva, najpogosteje v rabi izrazoslovja moje gospe matere, a tudi koga drugega.

Recimo, če mi nekaj ni bilo zanimivo, predvsem predavanje učitelja v šoli, moja miselna prisotnost zagotovo ni bila kaj prida prisotna in misli so pogosto odletele svojo pot. In ko so šle, se niso vračale. Učitelj, ki turi učencu samo delovne zvezke, namesto da po svoje odpredava, pač nikogar ne zanima.
Povsem obratna zgodba pa je bila ko me je način predavanja učitelja pritegnil ali materija sama zanimala, takrat sem dihal skozi ušesa.

Ena značilnosti (pretirano) živahnih otrok je tudi, da jim dogajanja v okolici privlečejo pozornost, zaradi katerih lahko opustijo trenutno dejanje, kar lahko pripelje do občasne raztresenosti. Kar je spet normalno, ker (še) ne poznam nikogar, ki bi bil sposoben opravljati 5-6 zadev istočasno tako in toliko zbrano, da ne bi bila nobena prikrajšana.

(Pretirano) živahni otroci dejansko rabijo in tudi iščejo konstantno gibanje, praviloma pa najprej kaj refleksno naredijo in šele potem razmišljajo o možnih posledicah. Poudarek je, da razmišljajo in tudi najdejo odgovor ter sprejmejo posledice dejanja. A da kako se reče tistim odraslim, ki dejanje naredijo in potem sploh ne razmišljajo o možnih posledicah, na svoj odgovornost pa se požvižgajo ? Ja, točno tako…..

In da, (pretirano) živahni otroci so impulzivni. Ob vsem pa je dobro vedeti, da je ta impulzivnost posledica karakternega temperamenta in da se ta impulzivnost razlikuje od tiste namernega povzročanja škode pri otrocih z motnjami obnašanja.

Lovski um se razlikuje od kmečkega…..

Jasno je torej, da so bili (pretirano) živahni otroci prisotni na svetu od nastanka človeka, a tega pojava se do kakšnega 10letja nazaj ni jemalo kot bolezen, v bistvu se ji ni namenjalo niti kaj prida pozornosti. Staršem je pač pripadalo, da jim otroci delajo sive lase, tudi do odpadanja, in to je bilo to.

Z uvajanjem ADHD diagnoze pa so statistike začele kazati, da je tovrstnih, torej (pretirano) živahnih otrok naenkrat vedno več in se najpogosteje pojavlja pri odhodu malčka v šolo, ter v tretjem razredu, ko postaja šolsko gradivo zajetnejše. Pogosteje pri dečkih, kot deklicah, kar pa ima svojo razlago.

Vsaj glede tega so si strokovnjaki dokaj enotnega mnenja in sicer, da je feminizacija vzgoje in izobraževanja ena ključnih težav. Vrtci in šole se namreč večinsko prilagajajo dekletom, medtem ko fantje nimajo praktično nobenega moškega vzora, s katerim bi se poistovetili, kakor tudi, da ni praktično nikogar odgovornega, ki bi jih naučil samokontrole in discipline.

Da je bera polna, otrokom se po večini nič kaj drugače kot v vrtcih in šolah dogaja še doma, kajti moški se pogosto ne ukvarjajo z vzgojo in učenjem svojih otrok. Skupek je, da v šolah, družini in ostalih institucijah ni prave avtoritete, etičnih standardov, vzgoja in izobraževanje pa je pravi mali kaos.

Če bi se recimo (pretirano) živahen otrok namesto v takšnih okoliščinah, rodil npr. v indijanskem plemenu in bil lovec, ne bi imel nobenih težav z družbo in družba z njim. Nevrolog Thomas Hartman je takšno obliko temperamenta poimenoval “lovski um”, ki se dokaj razlikuje od “kmečkega uma”, katerega ima večina.

Lovski um, značilen za (pretirano) živahne otroke, je namreč usmerjen v gibe, akcije, hitre reflekse…. Takšen otrok se tako danes v šoli obnaša kot lovec na “njivi”. Ko nima koga ali česa loviti, postane njegovo gibanje brezupno in neuporabno.

Glede na to, da je šola v sedanjosti praktično v celoti “njiva”, kateri se lažje prilagajajo “kmečki umi”, pripravljeni oddelovati serijske operacije brez ugovorov, se lovci na tem terenu ne znajdejo najbolje, kajti sami iščejo izziv, akcijo, odkrivanje česa novega, znova in znova.

In ker vsega tega ni, torej praktično nič njim prilagojenega, takšni otroci kmalu postanejo neprilagojeni in se jim prilepi etiketo “hiperaktivni”, za nameček pa se potem še vztraja, da se jim predpisuje zdravila t.i. bolezni ali motnje.

Zdravila ki ne zdravijo, ampak delajo zgolj otroka narkomanskega odvisnika….

In če se (pretirano) živahne otroke označi za bolezensko “hiperaktivne” in pozornosti odsotne, potem se jih bo kakopak zdravilo z zdravili. A nikakor, res nikakor, ne gre pozabiti, da so ta “zdravila” v bistvu zgolj psihoaktivne substance, ki ne zdravijo prav ničesar, ampak zgolj menjajo stanje (ne)zavedanja, dokler je otrok pod njih vplivom. Gre torej za legalno drogiranje otrok in povzročanje odvisnosti v narkomanijo, celo z žegnom staršev.

Če pak to “hiperaktivnost” namesto bolezni definiramo kot vrsto uma in različnosti temperamenta, kar dejansko je, potem se pač z vzgojnimi in učnimi postopki (na)uči tovrstne živahne otroke, kako se najlažje prebijajo s svojim temperamentom in bolje adaptirajo v sredini, v kateri živijo. Poudarek torej ni na zdravljenju, sploh s kemijo, temveč na vzgojnem procesu v katerem v enaki meri sodelujejo tako starši, kot vzgojitelji/učitelji.

Praviloma se (pretirana) živahnost otrok začne v 70% manjšati ali celo izgine v puberteti, seveda le v kolikor se je otroku v času do takrat pomagalo na ustrezen način, ki niso zdravila, v nasprotnem primeru se lahko zadeva zavleče tudi v odraslost.

A (pretirano) živahen otrok se lahko nastavi tudi sam, vse kar potrebuje je samoodkritje nečesa, kar ga izpopolnjuje, kar bo počel s polno strastjo in seveda nikogar, ki bi ga oviral v tem.

V takšnih primerih potem namesto pretirano živahnega (“hiperaktivnega”) otroka v odraslosti dobimo hiperproduktivnega človeka, ki nima več razsute pozornosti, ampak je popolnoma fokusiran na predmet zanimanja, njega impulzivnost pa se razvije v sposobost hitrega razmišljanja in reakcije, kar je pogosto odlika voditelja.

Obstaja že dovolj dokazov, da se lahko (pretirano) živahni otroci razvijejo v čudovite ljudi, vodje, inovatorje, v marsikaj koristnega kar oblikuje in poganja ta svet. Pomembno je le, da se jih ne uniči že v otroštvu z nerazumevanji, obsojanji, žalitvami in kritikami, ampak se jim pomaga, da se displinirajo in izpilijo svoj temperament, kateri naj dela njim v korist, ne pa v škodo.

Sicer pa že skozi trdim – enostavno in lepo je imeti opravka z (pretirano) živahnim otrokom, ker imajo kot takšni več kot dovolj samomotivacije in je včasih primerno zgolj to njih neomejeno energijo usmerjati v koristnost, v nadgradnjo talenta in sposobnosti.

Čista jeba pa nastopi, ko ima človek/starš opraviti z nemotiviranim, brezvoljnim ali za širino neizanteresiranim otrokom. Ker je neprimerno lažje usmerjati motiviranega, kot motivirati nemotiviranega. Velja seveda tudi za odrasle…..

Skratka – STOP uničevanju (pretirano) živahnih otrok z zdravili, katera jim ubijajo duha, um, radovednosti in veselja od življenja ! Pustimo otrokom otroštvo….in naučimo jih, da je vsak dan revolucija….da so oni sami revolucija……

Don Marko M

 

 

Submit a Comment

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja